Barve se dandanes uporabljajo skoraj v vseh izdelkih, ki nas obkrožajo ali jih uporabljamo:
- gradben material,
- notranja oprema,
- gospodinjski in drugi domači pripomočki,
- prevozna sredstva,
- oblačila,…
Ljudje se vse bolj zavedamo, da je čist, neoporečen zrak ena od dobrin, ki je odločilna za človekovo zdravje. Barve, ki nas obdajajo, vsebujejo bolj ali manj škodljive snovi za človeka in okolje. Zato je vedno bolj pomembno, da se uporabljen delež teh, zdravju in okolju škodljivih snovi, pri izdelavi barv neprestano zmanjšuje. Poleg tega je pomembno tudi to, da se pri izdelavi in uporabi barv uporabi čim manj energije in da je njihov vpliv na okolje čim manjši v celotnem življenjskem ciklu barv oziroma obarvanih snovi in predmetov.
Ekološka problematika barv
Za dosego ustreznih lastnosti, ki so pomembne tako za uporabno vrednost, kot za končni videz in funkcionalnost, so barve sestavljene iz sledečih snovi, ki so lahko zdravju škodljive:
- Hlapne organske snovi (VOC - volatile organic compounds) so kemikalije, ki so močno hlapne že na sobni temperaturi (benzen, formaldehid). Te snovi lahko izhlapevajo iz barve več tednov in pri tem povzročajo različne zdravstvene težave: draženje nosne sluznice in dihalnega trakta, povzročanje omotičnosti, draženje oči, poškodbe srca, pljuč in ledvic ter v ekstremnih primerih tudi rakavih obolenj.
- Fungicidi in biocidi, ki zagotavljajo daljšo življenjsko dobo barv, so lahko prisotni v okoliškem zraku tudi do pet let od uporabe barve.
- Pigmenti, ki barvam dajejo značilno barvo, so prav tako snovi, ki so lahko zdravju škodljive. Pred pol stoletja se je v ta namen uporabljal svinčev pigment, ki ga je zaradi toksične narave pozneje zamenjal titanov dioksid (TiO2). Vendar je tudi slednji nekoliko ekološko sporen, saj je za njegovo proizvodnjo potrebna precejšnja količina energije. Tu so seveda še zemeljski pigmenti s kadmijem in kromom ter nekateri sintetični in tudi naravni pigmenti, ki so prav tako zdravju škodljivi.
- Pomembna komponenta barv so veziva – to so snovi ki vežejo barvo skupaj in ob uporabi zagotovijo vezavo barve na površine, ki jih barvamo. Mnoga sintetična veziva (izvirajo iz nafte) so zdravju škodljiva (poliuretanska, poliestrska, vinil-akrilna, epoksidna…).
Razvoj ekološko ustreznejših barv
Za zmanjšanje oz. nadomestitev ekološko neustreznih komponent barv z ustreznejšimi je v okviru EU že bila izdana evropska direktiva o barvah, ki predpisuje dovoljene deleže škodljivih snovi v barvah.
Proizvajalci barv se temu prilagajajo tako, da znižujejo VOC z dvigom deleža trdnih substanc v barvi ali pa s prehodom v sisteme barv na vodni osnovi. Slednje je mogoče na osnovi emulzij z akrilnimi disperznimi polimeri – akrilne barve.
Avtomobilske barve in laki, ki so izpostavljeni grobim pogojem okolja (UV, kemijskim, mehanskim), so prav tako zajeti v EU direktivi in seveda predstavljajo za proizvajalce barv še posebno velik izziv. Predvsem gre za izziv zagotavljanja zadostne trdnosti barve ob uporabi nižjega deleža VOC. Eden od novih načinov je razvoj veziv na osnovi poli aspartatnih materialov, kar se že uporablja v konstrukcijski industriji.
Uspešna zamenjava za fungicide je uporaba cinkovega oksida.
Med ekološko ustreznimi vezivi se vse pogosteje uveljavljajo že zgoraj omenjeni akrilni polimeri, ki pa lahko v določenih primerih vsebuje primesi (posledica postopka njegove izdelave), ki so zdravju škodljive. Kot alternativno »staro« vezivo se ponovno uvajajo estri ocetne kisline, ki pa barve nekoliko podražijo.
Naravne barve
Naravne barve so zdravju neškodljive predvsem zaradi tega, ker ne vsebujejo VOC. Narejene so iz naravnih materialov, kot so voda, rastlinska olja, rastlinska barvila in naravni minerali. Osnovna veziva v naravnih barvilih so laneno olje, glina, apno in mlečni in jajčni proteini. Apnene in mlečne barve ustvarjajo avtentičen izgled in se zato pogosto uporabljajo v restavratorske namene. Kreda se uporablja predvsem kot dodatek za zgoščevanje barve. Terpentin (destilat borovcev) se uporablja kot topilo, prav tako tudi eterična olja limon (limonen), ki barvi hkrati dajejo svež vonj. Naravni minerali, zemeljski pigmenti in rastlinska barvila pa naravnim barvam dajejo značilno barvo.
Kljub temu, da so naravne barve neškodljive za človeka in okolje ter njihova poroznost zagotavlja dihanje sten, preprečuje tvorbo kondenzata in s tem izogibanje problemom z vlago, imajo ob višjih cenah (razlog tudi manjša proizvodnja) nekaj manj ustreznih lastnosti. Potrebujejo več časa za sušenje, na voljo je manjša paleta barv, v primeru mineralnih pigmentov so na voljo samo pastelne barve in rastlinksa barvila so manj obstojna.
Certifikati za ekološke barve
Netoksične barve označujejo z:
- Low-VOC,
- No-VOC,
- VOC-Free,
- brez vonja,
- zelene barve,
- vodne barve,
- naravne ali
- organske barve.
Za te oznake trenutno ni postavljenih standardov, kar večkrat vodi v marketinške zlorabe. V ta namen so različne države uvedle oznake oz. certifikate, s katerimi želijo pomagati kupcu pri odločitvi. Za pridobitev teh certifikatov morajo proizvajalci barv izpolniti določene okoljske zahteve, ki so v skladu z obstoječo zakonodajo držav.
Primeri za to so evropski Eco-Label , Blue Angel v Nemčiji ter Green Seal in Greenguard v ZDA. V VB se uporabljajo VOC oznake, ki zajemajo pet klasifikacij: Minimal (vsebnost VOC 0 - 0.29%), Low, Medium, High and Very High (vsebnost VOC večja kot 50%).